Osnovna načela vezanega lesa

Da bi čim bolj izboljšali anizotropne lastnosti naravnega lesa, tako da so lastnosti vezanega lesa enotne in oblika stabilna, mora vezan les na splošno upoštevati dve osnovni načeli v strukturi: eno je simetrija; druga pa je, da so sosednje plasti furnirskih vlaken pravokotne druga na drugo. Načelo simetrije je, da morajo biti furnirji na obeh straneh simetrične središčne ravnine vezanega lesa med seboj simetrični ne glede na naravo lesa, debelino furnirja, število slojev, smer vlaken, itd. in vsebnost vlage. V istem vezanem lesu se lahko uporabijo furnirji ene vrste in debeline ali pa se lahko uporabijo furnirji različnih vrst in debelin; vendar morata biti katera koli dva sloja furnirjev, ki sta med seboj simetrični na obeh straneh simetrične središčne ravnine, iste vrste in debeline. Sprednja in zadnja plošča ne smeta biti iz iste drevesne vrste.

Da bi struktura vezanega lesa hkrati ustrezala zgornjima dvema osnovnima načeloma, mora biti število plasti liho. Zato je vezana plošča običajno izdelana iz treh plasti, pet plasti, sedem plasti in drugih lihih plasti. Imena vsake plasti vezanega lesa so: površinski furnir se imenuje površinska plošča, notranji furnir pa se imenuje jedrna plošča; sprednja površinska plošča se imenuje sprednja plošča, zadnja površinska plošča pa zadnja plošča; v jedrni plošči je smer vlaken vzporedna s površinsko ploščo, kar se imenuje dolga jedrna plošča ali srednja plošča. Pri oblikovanju plošče z votlo ploščo morata biti sprednja in zadnja plošča obrnjeni navzven.